Pridejo trenutki...

Foto: Simenc Photography
Pridejo trenutki, ko našega obraza ne krasi nasmeh. Pridejo trenutki, ko nas namesto idej kako preživeti nocojšnji večer v dobri družbi, spremljajo le misli o tem, kaj smo naredili narobe. Trenutki, ko bi radi na celotno situacijo pogledali s pozitivne strani, a zaradi skrbi ne moremo. Ko bi radi vsaj za nekaj časa pozabili na vse skupaj in si zaželeli, da bi se naslednji dan zbudili v sončno jutro, ko bi bilo vse kar naenkrat v najlepšem redu; pritoževali bi se lahko le zaradi premalo sladkane kave. In pridejo trenutki, ko se kljub vsemu vrvežu okoli nas počutimo neskončno same.

Težave so del našega življenja. Spremljajo nas že od rojstva. Pomislite kolikokrat ste bili kot otrok nesrečni zaradi mnogih stvari, ki se vam zdaj zdijo malenkosti. Kolikokrat vsi sanjamo da bi se vrnili nazaj v tista zgodnja leta, čeprav velikokrat pozabimo, da so tudi takrat imeli problemi za nas veliko težo, in nam ni bilo vseeno kako se bo nekaj odvilo, pa čeprav je šlo le za goljufanje pri skrivalnicah.


Leta minevajo, težave rastejo, jok pa izgine. Kar potlačimo ga vase, ker ko si preživel že toliko pomladi pa se res ne spodobi več jokati. Izgine jok, ne pa žalost. Ta se v nas kopiči in kopiči, dokler ne zmoremo več, takrat pa izbruhne iz nas, vse tegobe izgubijo ovire in vse pride na dan… Solze in kriki… In to so ti trenutki. Trenutki, ki bi se jim vsi najraje izognili. A se jim ne moremo. Z nami so razlogom ki ga včasih ne razumemo najbolje. Toda nekoč ga zagotovo bomo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ustvarjanje iz domače modelirne mase

DIY ali kaj lahko naredimo iz že porabljenih rolic toaletnega papirja

Kotna knjižna kazalka