Najina pot se je začela na travniku s frizbijem v roki in psom, ki je veselo mahal z repom in lajal

    Pes je skozi zgodovino postajal vedno boljši človekov prijatelj. Če je bilo včasih njegovo glavno poslanstvo čuvanje doma, je danes vse bolj pojmovan kot hišni ljubljenček. V zadnjem času se razvija vedno več aktivnosti za pse in tudi različnih tekmovanj. Nekatera so bolj, druga pa manj športne narave. Ena izmed bolj zanimivih pasjih aktivnosti je tudi agility. Ker sama nisem strokovnjak na tem področju, sem zato na prvi intervju za Katjuškin kotiček povabila  dekle, ki se na to res spozna. Kaj sploh je agility, kako je prišel v Slovenijo, ter skrivni recept kako biti uspešen v tem zanimivem športu pa z današnjo gostjo – Laro Juvančič.

Za začetek, agility veliko ljudem pomeni neko neznanko, besedo za katero ne vedo pomena. Druge pa asociira na nekakšen pasji tek čez ovire. Bi lahko na hitro razložila, kaj je agility?

Agility je šport oz. kinološka disciplina, kjer vodnik usmerja psa čez ovire. Pri tem morata  biti zelo usklajena, natančna in hitra. Vodnik po parkurju usmerja psa čez različne ovire z različnimi ukazi, tako verbalnimi kot tudi s kretnjami. Parkur morata premagati čim hitreje in brez napak. Par s čistim tekom in najhitrejšim časom zmaga. Agility je hobi kjer lahko spoznaš ogromno ljudi iz cele Slovenije, ustvariš nova prijateljstva in se ob tem neizmerno zabavaš.

Kdo vse je primeren za vadbo agility-ja?

Za agility so primerni prav vsi psi, a zavedati se moramo, da so potrebni tudi naš čas, ljubezen in potrpljenje do psov. Predvsem potrpežljivost je ključnega pomena. Ne smemo po nekaj treningih obupati, ne, vztrajati moramo, saj se rezultati poznajo na daljši rok. Veliko veselje je opazovati par, ki iz treninga v trening napreduje.

Kako si se ti odločila za vadbo agility-ja s svojim Murijem?

foto: osebni arhiv

Murija sem dobila leta 2009 iz bližnje kmetije. Ko sem ga vzela, nisem imela pojma o pasjih športih, niti agility-ja še nisem poznala. Vzela sem ga pri približno 4-5 mesecih, drugače se mladiče oddaja že pri osmih tednih. Kakorkoli, Murija sem vzela domov v začetku poletja in se z njim veliko ukvarjala, čeprav mislim, da sem premalo pozornosti posvečala igri. Naučila sem ga veliko trikcev z luringom (tj. da pokažeš psu kaj hočeš od njega. Npr. vzdiguješ mu tačko in ponavljaš ukaz, dokler ti ne začne sam dajati tačke). Potem pa sem nekega dne med brskanjem po Youtube-u videla video na temo agility-ja. Še zmeraj se spomnim naslova - Agility and what can go wrong. V hipu sem se zaljubila v ta šport in začela iskati najbližja kinološka društva. Končno sem nekega dne mami prepričala da naju je peljala pogledat v Kinološko društvo Domžale. Ko sva prišla tja, se nama je odprl nov svet v katerega sem se takoj zaljubila. Ampak nastopil je problem - Muri se je tam vedel kot da me ni. Ko sem ga spustila ga sploh nisem mogla priklicati nazaj. Podil se je za drugimi psi, neprestano je vohal po tleh itd. Tako so nama svetovala, da naj začneva delati s klikerjem in naj se vrneva septembra, ko bodo začeli z agility tečajem. Tistih nekaj mesecev sva konstantno delala s klikerjem in se naučila zelo veliko trikcev. Ko sva se septembra vrnila, se situacija še vedno ni spremenila. Je že res, da je bil Muri malo starejši in zrelejši, a obnašanje je ostalo enako. Vseeno sva nepretrgoma hodila na treninge. Prvi je se je naučil vseh ovir, a je bil tudi najpočasnejši pes na tečaju. Velikokrat sem domov prišla objokana in hotela obupati. O tej temi sem si zato veliko prebrala na internetu, menjavala priboljške, igrače (za igračo se sploh ni zanimal, tako da sva delala potem s hrano). Kmalu je bilo tečaja konec. Leta 2012 sva se udeležila najine prve tekme. Bila je v Ajdovščini in bilo je grozno. Nisem vedela kako in kaj naj delam, pa še Muri se je polulal na par ovir. Bil je res sramoten dan in takrat si nihče ne bi mogle misliti, da bo ta pes odtekel kdaj lep in čisti tek. No, po končanem agility tečaju so tečaji potekali v skupinah individualno, a ker sem komaj končala s tečajem, nisem dibro vedela, kako samostojno trenirati. Tu mi je priskočila na pomoč prijateljica, za kar ji bom vedno hvaležna. Komentirala (kritizirala) je vsak najin tek, tako da sem se naučila opazovati tiste podrobnosti, ki spremenijo tek ter se hkrati naučila načrtovanja treningov. Počasi sem začela vedno bolj razumevati ta prekrasen šport in se popolnoma zaljubila vanj.

Na kakšne težave si naletela tekom treningov?

Muri je bil izredno nemotiviran, čim je imel priložnost, je "laufal" pozdravit drugega psa. Teki z njim so bili nemogoči. Če pa mi ga je že uspelo obdržati na parkurju, se ni premaknil nikamor in je samo vohal po tleh. Veliko stvari sem preizkusila (menjavala priboljške in igrače), a ni nič pomagalo. Potem sem začela razmišljati, da mora obstajati kak drug način, kako ga nagraditi – po lepem teku mu moram dati nekaj, kar si zelo želi (bodisi poslati vohati naokrog, bodisi pozdravit drugega psa). Danes je nor na frizbi, pa še to moram paziti, da parkur ni predolg, saj mu vseeno lahko pade motivacija, zato delava manjše sekvence z veeeeliko vmesnega igranja. Naučila pa sem se tudi najpomembnejše pravilo: z motivacijo je treba začeti izven agility parkurja – najina pot se je začela na travniku s frizbijem v roki in psom, ki je je veselo mahal z repom in lajal. 

No, ampak ker se trdno in kvalitetno delo vedno obrestujeta, imata z Murijem za seboj že kar nekaj lepih uspehov. Na katere si najbolj ponosna?

Ponosna sem prav na vsak najin tek, naj bo to nula ali pa diskvalifikacija. Važno je, da tečeva z veseljem in se pri tem neizmerno zabavava.
Bila sva Državna prvaka v A1/J1 medium leta 2013 in za najin največji dosežek (če gledamo na rezultate) je, da sva postala Državna prvaka v A2/J2 medium leta 2016. Sedaj pa tekmujeva v najvišjem nivoju v Sloveniji A3/J3 medium, kjer se predvsem zelo zabavava (stala sva pa tudi že na stopničkah). Trenutno malo manj tekmujeva in se bolj posvečava treningom. 

Poleg  treningov agilitya pa ti je ta šport pomagal odkriti tudi tvojo drugo strast – fotografijo. Kakšni so bili tvoji začetki pri rokovanju s fotoaparatom in kako to, da si se odločila ne le sodelovati na tekmovalni stezi, temveč biti aktivna tudi ob stezi?

Poleti 2014 sem si kupila DSLR fotoaparat in sicer Canon EOS 650D. Najprej sem nekaj dni porabila za branje foto priročnika, šla sem tudi na osnovni tečaj fotografije, ki sem ga dobila ob nakupu fotoaparata. A največ se naučiš, ko greš ven in fotografiraš. Začela sem najprej s fotografijo narave in psov. Potem sem pa enkrat vzela fotoaparat s seboj na trening in se preizkusila v slikanju agilityja. Navdušila sem se nad tem in kasneje večkrat vzela fotoaparat tudi na agility tekmo. Navdušujejo me nori izrazi psov, zelo lepo se vidi, kako zelo uživajo med tekom in kako noro se zabavajo.

Se želiš specializirati izključno za fotografiranje pasjih tekmovanj, ali si želiš pridobiti znanje tudi na drugih področjih fotografije (narave, družabnih dogodkov, portetov)?

Veselijo me seveda tudi druga področja fotografije. Neprecenljivo je ujeti v objektiv prekrasen trenutek, katerega se lahko ob pogledu na fotografijo spominjamo za vedno.

Pa da se vrnemo nazaj k naši osrednji temi – psom. Na tvoji spletni strani sem tudi prebrala, da Muri obvlada kar veliko število pasjih trikcev. Kaj bi svetovala novopečenim lastnikom kosmatih štirinožcev, da bi svoje pse skozi igro naučili teh trikcev? Poznaš kakšne skrite metode?

foto: osebni arhiv

Tako je, Muri obožuje trikce in se zelo zabava ob učenju le-teh. Ne le da so trikci dobri za utrjevanje vezi med lastnikom in psom, nekateri so odlični tudi za razvijanje umskih sposobnosti, spet z drugimi pa lahko krepimo mišice pri psu.
Midva delava s klikerjem in uporabljava metodo shapinga (tj. si zraven psa (najbolje je začeti v okolju brez distrakcij npr. v sobi), v roki imamo  kliker in priboljške/brikete. Čakamo, da pes naredi karkoli, se premakne, malo vzdigne tačko, čakamo akcijo in pravi trenutek kliknemo in nagradimo. Želimo, da pes dojame, da za akcijo/dejanje sledi klik in da dobi priboljšek/briket. Tako lahko razvijamo tisoč in en trikec, tisto kar nam pes ponudi uporabimo in razvijemo iz tega trikec.). Potem je pa zelo pogost luring, kjer lahko uporabljamo kliker ali pa tudi ne. Tu gre predvsem za to, da psu pokažemo kaj hočemo od njega in ko to naredi, lahko kliknemo in nagradimo, ali pa samo rečemo »ja« in nagradimo (beseda »ja« v tem primeru deluje kot klik).

Kje se ti zdi, da ljudje največkrat delajo napake pri vzgoji svojih psov?

Predvsem izgubijo potrpljenje ali pa niso dovolj vztrajni, spet drugi ne vedo kako začeti s treningom. V teh primerih se je najbolje obrniti na najbližje kinološko društvo. Vsak pes bi moral poznati osnove (odpoklic, poleg). Ključ do vsega tega pa je pozitivna motivacija. Vse se začne z igro, najbolje je ugotoviti katera igra najbolje ustreza vašemu psu (nekateri radi lovijo (torej igrača na vrvici, lahko je krznena da vzbudi v psu »drive«, lahko piskajo itd.; lahko je frizbi za pse ki radi lovijo in skačejo v zrak), da pa to ugotovimo, se moramo čim več igrati s psom in tako najti igro, v kateri tako vodnik kot tudi pes zelo uživata.

Vidim, da ti področje in treniranje psov nista neznanka. Glede na to, da si ravno zaključila četrti letnik, ti je to zaenkrat še bolj hobi. Imaš kakšne načrte za prihodnost, kako bi ta svoj hobi lahko pretvorila v posel, oziroma, bi se želela s tem ukvarjati tudi pozneje, na svoji poklicni poti?

V prihodnosti si želim postati trenerka agilityja, saj me delo z drugimi zelo veseli in z veseljem delim znanje z drugimi. Prav tako pa ućivam, ko gledam par, ki iz treninga v trening napreduje. Bomo videli, kaj mi bo prihodnost prinesla.

foto: osebni arhiv

Idej, motivacije in energije vidim da ti ne manjka, zato sploh ne dvomim da ti bo uspelo. Bi dodala še kakšno svojo misel, ki bi jo sporočila Katjuškinim bralcem?

Če imate psa, se z njim čim več igrajte, odkrijte nekaj v čimer oba uživata, mogoče se lahko tudi preizkusite v kakšnem pasjem športu (agility, rally obedience, dog frisbee, reševanje iz ruševin itd.). Za tiste pa ki ga nimajo – omislite si ga, ne bo vam žal. ;) Vedeti pa morate, da je pes odgovornost, če nimate dovolj prostega časa, ga raje ne imejte, saj bi pes na ta račun trpel. 

Hvala za tvoj čas in pripravljenost, pa se še kdaj srečamo s kakšnim pasjim nasvetom :-)

Če pa želite o Lari in Muriju izvedeti še več, pa ste vabljeni, da obiščete njuno spletno stran, kjer si lahko ogledate tudi nekaj videov z njunih treningov ter tekov:

Klikni tukaj