Hiša z dvoriščem, otroškim jokom in pasjo uto
Vsi tisti ki hodite, ste hodili, ali pa poznate koga ki hodi v šolo, zagotovo veste, da je šola idealen kraj za razpredanje veleumskih misli in herojskih idej. Predvsem v obdobju tiste znane mukotrpne tišine, ko profesor vzame v roke tablični računalnik, odpre vrata učilnice da bi internetna povezava bolje delovala, zažene e-redovalnico in začne izbirati žrtev, ki se bo morala tisti dan postaviti pred tablo in se boriti za obstoj. Ta trenutek mine, žrtev je izbrana in s sklonjeno glavo ter neurejenim zvezkom hodi proti katedru. Kar naenkrat se zasliši izdih olajšanja ostalih 30 prisotnih, ki še v istem trenutku zaplavajo v svoje vesolje.
Prvega sošolca je vprašala, kje se vidi čez pet let. odgovor je priletel zelo hitro - na pravnem faksu, njegov sosed pa se je odločal med strojnim in elektrotehničnim. Naslednja je bila na vrsti sošolka za njima. Profesorico je zanimalo kje se ona vidi čez deset let. V popolnoma pravilni angleščini nam je razložila da bi imela hišo v predmestju, dva otroka (fantka in punčko seveda), ljubečega moža, ter uto na dvorišču v kateri bi prebival zlati prinašalec.
Včasih pa se zgodi, da za pregrevanje možganov o težkih bivanjskih vprašanjih ni potrebno spraševanje oziroma kakršen koli drug postopek, ki mu v dijaškem žargonu pravimo "profesor ne gleda, frej smo," ampak se zgodi, da profesor sam ustvari miselno atmofero.
Tako se je že kar nekaj časa nazaj v našem razredu zgodila tale zanimiva situacija. Bil je lep ponedeljkov dopoldan, celo oblaki so se umaknili sončnim žarkom, ko je v razred z dvoinpol minutno zamudo prisopihala profesorica angleščine. Še preden je uspela odložiti vse učbenike in redovalnice je že hitela z razlago nove snovi (jemali smo bolj komplicirane prihodnjike).
 |
| foto: Simenc Photography |
Njeni nasledniki, ki jih je doletelo isto vprašanje, so imeli svoje cilje še bolj jasno izoblikovane: samostojno podjetje, potovanje po svetu, selitev v Avstralijo.....
Potem pa je kot strela z jasnega, profesorica presenetila sošolca z vprašanjem, kaj bo počel tisti dan popoldan. Malo se je izmikal, nato pa nekako sestavil skupaj stavek da bo šel domov, bil malo na računalniku, verjetno naredil nalogo, drugače pa še ne ve kaj bo počel.
In takrat me je zadelo. Ves čas premišljujemo o prihodnosti. Želimo jo čimbolj natančno izoblikovati, da bo ja vse popolno. Sicer ni s tem nič narobe. Ampak hkrati pa nas take banalne situacije kakor je bilo vprašanje pri uri angleščine, spomnijo, da moramo živeti tudi zdaj. To ne pomeni, da naj živimo le za ta trenutek. Le ne izgubljajmo časa s tem ali bomo imeli čez deset let pred hišo bernardinca ali dalmatinca. Izkoristimo vsak prost trenutek za stvari, ki nam veliko pomenijo, še posebej za naše bližnje. Brez njih naša prihodnost gotovo ne bo ista.
Komentarji
Objavite komentar