B.A.Paris: ZA ZAPRTIMI VRATI

Mednarodno uspešen psihološki triler

Najprej vam moram nekaj priznati. Vsak, ki me vsaj malo pozna, ve, da sem nepoboljšljiva romantična duša. Res sem in zato ni nič čudnega, če v knjižnici vedno zavijem k policam z družbenimi romani kjer nabiram knjigo za knjigo, polno romantičnih zgodb, princev na belih konjih ter neverjetnih čustvenih preobratov. Zakaj bi se torej nekega lepega dne odločila, da zavijem proti policam s trilerji in kriminalkami ter tam izberem naslednjo knjigo, katere oceno nameravam napisati za Katjuškin kotiček? Enostavno zaželela sem si malo spremembe. Drastične. In ni mi žal.

Takole je bilo. Knjiga je bila izposojena in v slabih dveh dneh tudi prebrana. Je ena tiste vrste, ki jo primeš v roke in je po dvajsetih prebranih straneh ne moreš več izpustiti. Ne iz roke, ne iz misli.

Potem pa je nastal problem. Kako to knjigo predati vam, da ne izdam preveč podrobnosti in vam uničim užitek pri branju, ali pa celo izdam konec. Aja, zakaj pa ne? Roman se konča tako da.... Hecam se, tega pa ne boste kar tako izvedeli, pa čeprav mi včasih jezik prehiteva misli in izdam več kakor bi smela 😜.

Zaradi tega sem se odločila, da vam ne povem, da sta glavna akterja romana Grace in Jack Angel. Tudi tega vam ne bom izdala, da je  Grace samostojna ženska v svojih zgodnjih tridesetih letih, ki požrtvovalno skrbi za svojo skoraj osemnajstletno sestrico Millie z Downovim sindromom, ki je njuni starši nikoli niso popolnoma sprejeli. Ker Millie zaradi svoje bolezni rada vzbuja pozornost, je Grace v javnosti z njo pogosto rahlo neprijetno. Ko Millie tako nekega dne pleše sredi parka angleški valček brez soplesalca, jo iz zagate reši Jack. Jack Angel. Uspešen odvetnik, približno štiridesetih let, za katerim se ozira mlado in staro. Povrh vsega pa še pravi kavalir. Saj veste, tisti stare sorte, ki ti odpira vrata, nosi ducate vrtnic in ne skopari s pocukranimi komplimenti na vsakem koraku. Taki utelešeni popolnosti bi se Grace težko uprla, zato se je na njegovo prošnjo pripravljena z njim poročiti že po treh mesecih poznanstva.

"Bojim se, da je sanj zdaj konec." (Paris, str.89)

Po skoraj popolni poroki, porazni poročni noči, je na Tajskem razkrit pomen vsake Jackove poteze, vsake njegove besede, predvsem pa je razkrita surova resničnost. Od tistega trenutka dalje Grace ni več žena uspešnega odvetnika in popolnega človeka, temveč njegova ujetnica. Jack je psihopat posebne vrste, ki hrepeni po strahu že od rosnih let. Grace tako postane njegovo sredstvo za ustrahovanje, predvsem pa sredstvo za doseg njene mlajše sestrice, katere strah si Jack želi imeti v oblasti. In tukaj se začne vse strašljivo. Ne glede na to, kako iznajdljive so Gracejine taktike za pobeg, Jack je vedno korak pred njo, jo zaustavi in še poslabša njene življenske razmere.  Ker pa mora še zmeraj igrati popolnega moža, mora to igro sprejeti tudi Grace, ki tako na družabnih srečanjih igra popolno ženičko, ki je prevzeta od ljubezni do svojega moža. Ko pa prideta do štirih sten njunega domovanja, je obsojena na nekaj kvadratnih metrov, okno z rešetko, posteljo, umivalnik in wc školjko. Marsikomu bi se na tej točki že zmešalo od vsega hudega, toda Grace ostaja močna ne glede na vsa ustrahovanja, zapiranja v "rdečo sobo," dneve brez hrane in Jackova podtikanja. Ostaja močna. Zase. In za Millie. Za njuno boljše življenje.

Pa ji uspe uiti iz tega labirinta brez izhoda? Odgovora ne boste našli nikjer drugje kakor v knjigi.

"Nikoli si nisem mislila, da je ta moški karkoli drugega kot najprijaznejši in njabolj razumevajoč človek v vesolju." (Paris, str. 84)

Ampak ne glede na vse, časar vam nisem želela povedati, bi vam nekaj še vseeno rada. Knjiga me ni navdušila zaradi zgodbe o tem kako je moški prevzel oblast nad žensko in jo imel za ujetnico le zaradi njene nemoči.  Ta ideja, me pri vsej knjigi še najbolj odbija. Sama sem se bolj poglobila v idejo popolnosti. Grace se je v Jacka zaljubila zaradi njegove brezhibnosti, predanosti in razumevanja. Bil je moški, ki so ji ga zavidale vse prijateljice. Navzven je tudi njun zakon izražal samo popolnost in predanost, po kateri današnja družba hrepeni. Ne glede na to kateri medij uporabljaš, ali na katerem socialnem omrežju preživiš največ prostih minut svojega dragocenega časa, se ne moreš izogniti težnji družbe po popolnosti. Začne se že pri slikah zajtrka, ko mora biti vse v ličnih posodicah in fotogenično postavljeno, da bodo drugi, ki bodo videli tvojo objavljeno fotko ugotovili, da oni pa nimajo tako popolnega zajtrka. Gotovo je nekaj narobe v njihovem življenju. Nadaljuje se z neštetimi slikami tipa "relationship goals," kjer mrgoli slik popolnih zvez. Sami nasmehi na obrazih. Ne duha ne sluha o tistih slabih trenutkih, ki so v zvezi neizogibni. In spet se najde veliko ljudi, ki jim pride v podzavest, da njihova zveza pa že ni vredu, ker si navsezgodaj s fantom/punco ne pošiljata dolgih ljubezenskih izpovedi. 

Velikokrat se trudimo, da bi navzven vse izgledalo super in fajn, le zato, da zakrijemo neko praznino ki nam manjka. Grace in Jack sta me spomnila ravno na to, pa čeprav je njun primer priveden do skrajnosti in se za zananjo popolnost peha le Jack.

Kar bi vam rada sporočila skozi to knjigo je, da bodite vedno to kar ste. Vem da niste popolni, tudi jaz nisem. Ampak če bi rad vedno le nekoga "fejkal" počasi tudi sam pozabiš kdo si in  ostaneš le še marioneta odvisna od svojega upravljalca.

vir citatov:

B.A.Paris, ZA ZAPRTIMI VRATI, Učila International, založba d.o.o., Tržič, 2016