Vsi za enega, eden za vse: Danes, jutri, pojutrišnjem

Bravo fantje!

Peščica visokoraslih fantov in mož iz majhne državice, polne vsakdanjih političnih in gospodarskih problemov, je po dolgih in  napornih treningih sedla na letalo za Helsinke. Z letala so izstopili, razpakirali kovčke, obuli košarkarske superge in predstava se je začela!

Tekmo za tekmo, nasprotnika za nasprotnikom so premagovali brez poraza, se borili brez predaha in si tako priigrali karto za Carigrad, kjer so visoko motivirani premagali vse, kar jim je prišlo naproti.

Ekipa vrhunskih igralcev, ki dihajo skupaj za en velik cilj, si je tako priigrala veličasten naslov evropskih prvakov košarki!

V teh dneh, ko je zmaga osvojena, košarkarji pa že na domačih tleh, se je vnelo mnogo razprav, kako je Slovenija postala enotna, da sosed ni več sosedu mejak, temveč navijaški kolega, človek "naše" krvi. Kako vsi dihamo le za naše košarkarje. Zato se ne bi še jaz ponavljala, kako hvale vreden je tak pojav in da sploh ne bi bilo slabo, če bi se znali tako povezati pogosteje, ne pa da vedno iščemo izgovore in protiargumente zakaj nekaj ni prav.

Glede na to, da sama nisem nek velik košarkarski poznavalec, ki bi imel pravila košarke v levem mezincu, sem med spremljanjem tekem morda malo bolj kot prekrške in nepošteno sojenje opazila še en zanimiv pojav.

Torej, ekipo sestavlja kar nekaj igralcev. Vsak izmed njih želi biti odličen, pokazati kaj zna in se kar najbolje izkazati. Toda ko pisk naznani začetek tekme, je ta individualnost pozabljena in se prelevi v skupinski duh.

 Vsak se dobro zaveda, da sam ne bo prišel do vrha in da ne glede na to, kako odličen je in kako velik potencial ima, brez medsebojne moštvene pomoči, lahko ekipa kar hitro zaključi s potjo proti vrhu.

In to se mi zdi pomembno, da prestavimo tudi v naše vsakdanje življenje. Vedno bolj se poudarja, kako je treba prilezti na vrh, pokazati kaj zmoreš, biti najboljši. Super, to je res.

 Problem nastane, ko se nekdo za dosego cilja poslužuje tiste znane Machiavellijeve misli "Cilj opravičuje sredstva." 

Ampak ljudje? Ali res lahko sam uspeš? In kaj potem ko uspeš za ceno tekmovanja s svojimi sodelavci, kolegi, prijatelji, sošolci...? Si sam?

Ekipni duh je pomemben. Sestavlja ga več glav, ki skupaj več vedo, skupaj lažje uspejo in na koncu, skupaj uživajo zasluženo zmago. Dajmo malo več tega ekipnega duha prestaviti na tla naših šol, služb, tovarn, političnih ustanov. Ne le zdaj, ko zrak še diši po svežem pokalu naših košarkašev, tudi jutri, pa naslednji teden, pa naslednje leto. Saj veste: Vsi za enega, eden za vse, pa je v trenutku vse lažje.

Pa srečno!