Nekaj malega organiziranosti

V naše konce je prišel mesec september - novo leto v malem. Mesec, ko se po obdobju visokih temperatur, ležanja v senci, poletnih dogodivščin in namakanja stopal v slano vodo, naši možgani ohladijo na delovno temperaturo in so kar naenkrat polni idej, kako bo zdaj septembra vse drugače, kako bomo po odklopu postali prenovljen, bolj uspešen in organiziran človek (predvsem to leti na vse tiste ki hodite v šolo/na faks).

Sprotno učenje, delanje domačih nalog, priprava zajtrka, ni da ni. Vse bomo naredili, ker smo odrasli, ker se zavedamo svojih dolžnosti in predvsem ker res dobro vemo da je to najboljše za nas.
Prvega septembra/oktobra tako odpremo šolska vrata, polni elana in zagona, poslušamo profesorje ki nam razlagajo kaj vse se bomo naučili, kaj vse bomo morali znati.... Mala malca, si rečeš... Itak bom vse sproti naredil(a), ta letnik pa res ne bo težek.

Mine prvi september, pride drugi,  tretji, pa pride konec septembra in počasi vsa pozitivnost upada. Najprej strokovno ugotovimo, da se nam veliko bolj splača spati kako minuto dlje, kot pa narediti zajtrk. Potem počasi spoznamo, da smo dosti bolj produktivni, če nalogo naredimo (beri: prepišemo) med tistim kratkim 5-minutnim odmorom med šolskimi urami, na koncu pa je sosed, ki zunaj sredi belega dne kosi travo, kriv, da se zaradi hrupa ne moremo vsakodnevno sproti učiti. Skratka, nabere se milijon izgovorov da v hitrem času iz perspektivnega Da-Vinchijevega človeka najdemo svoj stari jaz.

Ja, meni se to zgodi vsako leto, zato sem se letos odločila, da uberem malo drugačno pot - tisto organizirano, ki me bo prisilila, da zdržim celo leto in da tokrat ne bom ponovila stare zgodbe (se sliši preveč iluzionistično?).

Torej, težave sem se lotila na moj najljubši način - s svinčnikom in papirjem. Zavila sem v knjigarno in si kupila en tak lušten in trpežen planer (ne, to ni sponzorirana objava), ki vsebuje notri vse tiste strani, ki jih jaz potrebujem. Najbolj pa so mi všeč spodbudni citati, ki so na vsaki strani in so bili odločilni pri nakupu.

Toda luškan planer zadeve ne bo rešil. Stvari, ki jih bom notri zapisala bodo morale vsak teden postati resničnost in ne le pobožna želja. Za to pa bo prav prišla metoda kljukanja. Vnaprej si napišeš kaj moraš narediti in tvoj cilj je, da zbereš vse kljukice. Morda se sliši otročje toda res deluje kot odlična motivacija, če je v vas vsaj malo organizatorja.

Na koncu bo vseeno še potrebna disciplina. Pri pridobivanju le-te mi planer na žalost ne more pomagati, lahko si le sama. Z malo potrpljenja in vztrajnosti bi načrt moral uspeti.

Ali mi bo uspelo, poročam nekoč v nekajmesečni prihodnosti, do takrat pa bom vesela še kakšnega vašega predloga, kaj vam pomaga, da ostanete motivirani, organizirani in disciplinirani čez vse leto.