Za malo strpnosti, tudi drugačne

Strpnost je ena taka fina beseda, ki jo v dandanašnjem času in razmerah pogosto slišimo. Prireditev za prireditvijo, govor za govorom: "Bodite strpni, sprejemajte drugačne od sebe." Potem se tukaj pridružijo še bobneči naslovi časopisov in reklamnih panojev,... Povsod sama strpnost. Toda če smo z vseh strani tako bomabrdirani s to strpnostjo, zakaj je še vedno ne opazim?

Verjetno bi mi marsikdo, ki zdaj to bere, po tem uvodenm sestavku postregel z govorom, kako se vsi trudimo za strpnost, da pa bi se morali še bolj. Da je trenutno veliko gibanj, ki se vsak dan borijo za pravice manjšin, zatiranih, drugačnih. Strinjala bi se z njim, zato tudi želim na tem mestu pohvaliti vse tiste, ki posvečajo svoje življenje borbi za pravice šibkejših, saj želijo pustiti svet za seboj za odtenek lepši, enakopravnejši, srečnejši. Res, kapo dol za te ljudi!

Želim pa opozoriti na še en pomemben steber strpnosti, o katerem se malo manj govori in zato vedno bolj opažam, da dandanes nanj pozabljamo. Strpnost ni le to da spoštujemo, cenimo ter pomagamo vsem ljudem, ne glede na njihov socialni položaj, versko prepričanje ali raso, kot pravi definicija. Strpnost je tudi potrpljenje, da doma ne butaš po vratih kopalnice, če je nekdo notri dve minuti dlje, kot bi smel biti po tvojih natančnih izračunih. Strpnost je, da ko starejša gospa v trgovini pri blagajni počasi šteje kovance, ker že slabo vidi, ne godrnjaš in se živčno prestopaš z ene noge na drugo ter razmišljaš, kako da si drzne narediti takšno gnečo v trgovini in da si boš ti, ko boš star, kovance natančno preštel in označil že doma. Seveda, ker ko boš ti star nikoli ne boš naredil gneče. Strpnost je potrebna tudi v prometu. Ko nekdo ne spelje v prvem trenutku ko zasveti zelena luč, da se ne obesiš takoj na hupo in vozniku pred sabo razložiš da je "kreten" in da ti ni jasno kdo mu je dal izpit.
Pomembna pa je tudi v odnosih. Ko nekomu nekaj doživeto razlagaš, on pa te ne sliši dobro in te prosi, da ponoviš. Verjemi, ne boš obubožal, če eno stvar ponoviš dvakrat, prav tako pa tvoj jezik zato ne bo prav nič krajši.

Kar želim povedati je le to, da če le govoriš kako si strpen, s tem nisi naredil nič. Iz svojih ust si izrekel stavek, ki se lepo sliši. Zato se trudi biti strpen, pa čeprav z majhnimi koraki, ki se ti zdijo res totalno nepomembni za svetlo prihodnost človeštva. Ker ravno ti majhni koraki skupaj gradijo velike. Potem pa že nekam pridemo, Mar ne?