Tista o zamrznjenem ptiču in predsodkih

foto: Simenc photography

Ste že slišali za tisto znano pripoved o ptiču, ki je živel nekoč in nekdaj nekje. Ko je prišla zima in je
zapadel sneg, je tega ptiča začelo zebsti. Zeblo ga je vedno bolj in bolj, dokler ni že skoraj zamrznil na velikem polju. Med tem ko je tako onemogel ležal, je mimo prišla velika krava. Ni ga videla, zato je nanj ponesreči spustila svoj iztrebek. Saj veste, krave pri tem ne komplicirajo. Dvignejo rep in stvar je rešena. Kravo bi lahko imeli za skrajno nesramno in nevljudno, toda ptiču je njen topel iztrebek pomagal, da se je nekoliko odtalil. Ko je bil že toliko pri sebi, je od veselja začel peti. Njegovo požvižgavanje pa je zaslišala mačka, ki je prišla do njega in ga potegnila iz kravjaka, nato pa sebično pojedla.

Zgodba nas nauči tri stvari:

1. Ni vsak, ki "serje" nate, tvoj sovražnik
2. Ni vsak, ki ti pomaga priti iz težav, tvoj prijatelj
3. Ko si v "globokem dreku," je najbolje imeti usta zaprta in ne vpiti. 😜 

Ja, poučna zgodbica, ki je dovolj zgovorna sama zase. Zdi se mi, da v današnjem času srečujemo vedno več ljudi, ki niso to, za kar se izdajajo. Pridejo taki, ki ti ponudijo svojo roko, a te zapustijo, ko od tebe nimajo več koristi. Velikokrat pa srečamo tudi takšne, od katerih ne bi pričakovali niti prijazne besede, jih  morda enostavno ne prenesemo, nato pa nam v najbolj nepričakovanem trenutku nesebično pomagajo. 

Takšno razmišljanje je velikokrat posledica tisoč in enega predsodka. Ko ljudi obsojamo kakšni so, glede na njihov zunanji izgled. Ko nas stil oblačenja, nakit in ostali dodatki na človeku zavedejo, da ga, še preden mu podamo roko, pospravimo v en predalček. In naš odziv na prvi stik s tem človekom je posledica tega, v kateri predalček smo ga dali. Na internetu si lahko pogledate nešteto videov, kjer so snemali razne socialne eksperimente. Pogost je ta, da isti človek, le drugače oblečen, prosi za pomoč. Ko je ves "poštirkan," (lepo oblečen od glave do peta), mu skoraj vsak svetuje po kateri poti bo najlažje prišel do cilja. Ko pa isti človek po ulici sprašuje za pot v bolj raztrganih oblačilih, razmršenimi lasmi in "pošvedranimi" čevlji, pa mu neverjetno veliko število ljudi odkloni pomoč, češ da se jim mudi, ali pa ga že na daleč naderejo da od njih ne bo dobil niti centa in da naj gre delat, misleč, da jih prosjači za denar.

Tudi meni se velikokrat zgodi, da marsikoga popredalčkam in si o njem ustvarim mnenje. Mogoče imam to kar malo v podzavesti.. Ampak vedno večkrat se mi zgodi da se pri vsem tem predalčaknju malo opečem, saj ugotovim, da sem ljudi narobe ocenila. Pa niso tukaj v igri neki veliki posli, pač pa običajni medčloveški odnosi, ko se z osebo, za katero sem si mislila da si nikoli ne bom izmenjala kaj več kot "živjo" in "adijo," kar naenkrat na polno zastopim. Tako da vse to ocenjevanje ljudi, kdo je prijatelj in kdo sovražnik, ni postopek, ki bi se ga dalo zajeti v članek "10 namigov, da je res tvoj prijatelj/prijateljica," ampak nabiranje izkušenj. Predvsem pa to, da če ljudi ocenjuješ, da tvoje ocene nikogar ne prizadenejo in da nimajo škodljivih posledic. Ker vedi, tudi tebe vsak dan ocenjuje ogromno ljudi na isti način kakor ti njih.

Tako da ja, ocenjevati je čisto človeško, obsojati pa ne. Zato pa se potrudi, da daš vsakemu možnost, da se izkaže. Mogoče se ti kdaj ponesreči tako kakor se je našemu "zamrznjenemu ptiču," ampak s tem le nabiraš izkušnje. Izkušnje pa so posledica kombinacije tako slabih kakor tudi dobrih odločitev. Želim pa ti čimveč tistih drugih, saj veš, ta dobrih. 😉