Ko življenjske sanje postanejo le še sanjav odsev tvojih želja

foto: Simenc photography
Saj veste, kako te že od malega vsi sprašujejo kaj boš po poklicu...
Pa si enkrat odstrižeš pramen las in ti širno sorodstvo začne spodbudno prikimavati, da ti boš pa sigurno frizerka (frizer). Pa potem enkrat na morju med igranjem z mivko zmasiraš stopala svojih staršev in ti vztrajno govorijo, da ti boš pa maserka (maser).

Nato pa rasteš, prerasteš frizerko, farmacevtko. Prerasteš še vse slaščičarke, zdravnice, knjižničarke, cvetličarke, in ostale predloge, ki so se nabirali leto za letom, svečko za svečko na torti, in kar naenkrat se znajdeš na koncu devetega razreda, soočen(a) s pomembno odločitvijo - kam naprej?

Skozi vse krožke, padce s kolesa, ure igranja in ure razmišljanja si nekako prišel(a) do neke slike kaj bi rad(a) naredil(a) sam(a) s sabo v življenju, kam približno te vodi pot. Ugotoviš na katero šolo moraš, da boš to pot najlažje dosegel(a). In pričnejo se nadaljna štiri leta truda, učenja, novih poznanstev in nadaljnega ugibanja kdo sploh si, kaj je tista stvar, ki ji želiš posvetiti svoje življenjsko poslanstvo...

Končno to ugotoviš in sanje čez noč postanejo tvoja glavna motivacija. Razlog za nešteto odpovedi in še več ur sedenja za knjigami z razlogom, da to dosežeš. Ves trud je nato kronan z maturo - življenjskim izpitom, ki odloča ali bodo tvoji cilji postali resničnost ali pa prah izgubljenega upanja.

Rezultati pokažejo dejansko stanje in zgodi se točno tisto, za kar si ves čas navzven dajal(a) vtis, da si na to pripravljen(a), da si čisto sprijaznjen(a) s tem, da ti ne bo uspelo, da boš ne glede na izid ostal(a) pozitiven(a). A v resnici veš, da je to le zunanja slika, tista za sorodnike, prijatelje, ko kažeš kako si v močen(a), da se znaš sprijazniti s porazom. A v tebi se ob misli na ves trud in odpovedi, ki si jih vložil, podira košček za koščkom. Podžge pa ga še večinsko mnenje okolice, da je to, da si postavljen(a) na drugačno pot, pravzaprav boljše zate. A s tem, namesto da bi ti pomagali, le še sodelujejo pri podiranju tvoje zdaj le še sanjave prihodnosti.

Toda, čas celi rane. In počasi si tudi ti sposoben(a) pogledati malo širše in verjeti dobronamernim nasvetom, da se vse zgodi z razlogom. Nehaš se smiliti samemu (sami) sebi, ker to ne bo koristilo nikomur, še najmanj pa tebi. In kar naenkrat se zaveš, da si bil(a) v resnici ves čas le zapičen(a) v en sam cilj in si tako niti nisi dopuščal(a) možnosti, da bi tvoje življenje lahko teklo drugače.

Nehaš misliti na to, kaj bi bilo če bi bilo, ampak kaj lahko narediš iz sebe na poti, ki si je od začetka nisi najbolj želel(a), ampak zdaj si tukaj. Ne veš zakaj. Veš le to, da boš dal(a) vse od sebe, da boš v starosti lahko ponosen(a) nase, ne glede na to po kakšni poti si prišel(a) do "penzije".

Ker na koncu ne bo važna pot, važno bo, da na cilj prispeš srečen-a in ponosen(a)!

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ustvarjanje iz domače modelirne mase

DIY ali kaj lahko naredimo iz že porabljenih rolic toaletnega papirja

Kotna knjižna kazalka