Krasni novi svet
(Aldous Huxley, KRASNI NOVI SVET, Mladinska knjiga, 2016,
prevedel: Boris M.Verbič)
»Ljudje so svoje, svoje…« beseda mu je zastala; lica mu je zalila rdečica. »No,
svoje čase so pač rodili žive mladiče.« [1](Huxley,
2016, str.25)
Knjiga prihodnosti, napisana leta 1932. Knjiga, ki naše
dojemanje postavi na glavo in nas izzove, da se postavimo v popolnoma novo
dimenzijo razmišljanja. In predvsem knjiga, ki nikogar ne pusti ravnodušnega.
Nekateri so nad njo naravnost navdušeni, drugi pa vzdihujejo, zakaj smo
maturanti leta 2017 prisiljeni brati tak nesmisel.
Ko sem se lotila branja knjige, z nekakšnim občutkom, da to
pa res ne bo zame, saj običajno raje berem zgodovinske ali pa bolj romantične
romane, me je res šokirala. Postavljeni smo v leto Fordovo 632 (632 let po tem,
ko je Henry Ford izumil tekoči trak), v
tovarno za razplajanje in prilagajanje v osrednjem Londonu, v svet s popolnoma
novimi pravili in popolnoma novimi normami morale. Družba, oziroma civilizacija
ki smo ji priča je mnenja da vsak človek lahko pripada vsakomur, zvestoba le
enemu pa velja za nemoralno. Družba, kjer je beseda mati sramota. Otroci
pridejo iz stekleničke in so že od svojega »rojstva« določeni, kdo bodo in kaj
bodo počeli. Ali bodo v kastnem sistemu spadali na vrh k inteligentnim alfam,
ali bodo na dnu kot bebavi epsiloni. Družba, ki ji je merilo vsega užitek. Vse
kar naj bi ga omejevalo, je treba preprečiti. Če pa kljub vsem ukrepom še vedno
pride kdo do trenutka slabosti in žalosti, pa je tukaj ena in edina rešiteljica
soma (mamilo). Če si žalosten, vzemi somo, če bi imel rad igriv večer vzemi
žvečilni gumi s spolnimi hormoni. Če si ženska, ki ima to smolo, da ni jalova,
ne pozabi narediti protizanostitvenih vaj. Ni je hujše sramote kakor roditi
»živega mladiča«. Vsekakor družba, ki je besedo užitek v vsakem trenutku vzela
zelo resno.
»Takšnega obraza, kakor je bil njen, niso videli še nikoli,
nikoli še niso videli obraza, ki ne bi bil mlad in katerega koža ne bi bila
napeta, telesa, ki ne bi bilo vitko in zravnano.«[2](Huxley,
2016, 197)
Popolna družba, ki bi ji morali enostavno zaploskati za
svojo izjemnost, saj je iz sveta popolnoma odpravila trpljenje in žalost. Toda
kaj se zgodi, ko se kljub vsej tehnologiji kdaj tudi zalomi, in ne spada vsak
osebek v okvire družbe. Kaj se zgodi, ko v to popolno družbo vstopi človek iz
rezervata- Divjak. Človek, ki je bil vzgojen v duhu, da je vrlina biti zvest
enemu človeku, ter da ljubezen ni le nenasitno predajanje strastem, da se je
potrebno zanjo potruditi. Hoče se vklopiti v družbo, vendar ga ta ne sprejme.
Hoče pokazati, da za pravo srečo ni dovolj le užitek in pol grama some.
Potrebno je kdaj občutiti žalost, bolečino, biti zavrnjen, se potruditi za to,
da nekaj dosežeš. Ga bodo sprejeli medse ali pa si ga hodili ogledovat kot
znanstveni poskus in ga peljali v pogubo? Ima taka družba sploh prihodnost?
Iskreno povedano sem knjigo prvih nekaj poglavij zelo težko
brala in sem mislila, da bo res mučno se prebiti do konca. Toda ko se začne
odvijati zgodba, enostavno padeš notri. Težko je opisati zakaj točno me je tako
navdušila, vendar jo vsekakor priporočam v branje vsakomur, saj ti ponudi
pogled na svet s popolnoma nove perspektive. Za konec pa bi dodala citat, ob
katerem se mi zdi, da se je vredno ustaviti.
»Ena izmed poglavitnih dolžnosti prijatelja je namreč ta, da
trpi (v milejši in simbolični obliki) kazni, ki bi jih radi naložili svojim
sovražnikom, a jih ne moremo.«[3](Huxley,
2016, str. 174)
Komentarji
Objavite komentar