Skupek kosti, mišic, maščobnega in drugega tkiva, prevlečen
s tanko plastjo kože. Iz tega skupka gleda v svet dvoje modro-sivih oči in
kritično ocenjuje vsakdanje krivice, ki se mi dogajajo. No, pa ne le krivice.
Tudi veliko veliko lepih trenutkov, ki jih z veseljem shranim v možganske
celice. Toda ali sem jaz res biološki sestav, gruča kemijskih molekul?
Nisem le to. Med vsemi telesnimi deli se v meni skriva še
eden, ki se mu reče mišljenje, skriva pa se nekje v glavi. In mišljenje je krivo,
da se vsako jutro, ko zazvoni budilka sprašujem, kaj sem narobe naredila, da
moram vstajati ob tako nečloveški uri. Mišljenje je krivo, da ko srečam ljudi
okrog sebe, se želim z njimi pogovarjati, vedeti čim več o njih. Ja, moje
mišljenje je tiste bolj firbčne sorte, ki se mu zdi zelo pomembno vedeti
najpodrobnejše informacije o življenju drugih (in ne, to vsekakor ni dobra
lastnost). Želi da pomagam sočloveku, se trudim čim manj jamrati nad težavami
povprečne srednješolke. Nekaj v meni govori, da moram dati vse od sebe, da bom
v življenju srečna. Da bom čez šest, sedem desetletij lahko udobno naslonjena
na »berglo« in se spominjala stvari, ki sem jih dosegla in so me osrečevale. Da
se bom spominjala, da sem si zadala biti čim bolj aktivna, čim manj poležavati
doma, biti poštena ter čim manj lena. Da se bom usedla za knjige in se naučila
snov za test kakšen dan prej kot zadnji večer pred odločilnim preverjanjem.
Moje mišljenje je tisto, ki oblikuje mnenje o stvareh, takih ki jih povem na
glas včasih ob pravem trenutku, včasih
pa bi bilo bolje, da bi fizika naredila svoje in bi imela usta zaprta.
To sem jaz. Včasih lena, včasih pridna. Včasih zgovorna,
včasih tiha. Včasih pripravljena pomagati vsemu svetu, včasih naveličana vseh.
Jaz. Skupek mesa, krvi in vsakdanjih problemov, ki jih skušam reševati včasih
bolj, drugič manj uspešno. Jaz, človek, ki si v življenju želi le to da bi bila
z njim zadovoljna in nanj ponosna. Jaz. Biti srečna.
Komentarji
Objavite komentar