Komunikacija po Veronsko

V nekem daljnem gozdu naj bi se razširila grozovita vest: "Medved je sestavil seznam živali, ki jih želi pojesti!"
Živali so se prestrašene poskrile v svoje domove, jelen pa se je odpravil do medveda in ga vprašal, če je to res.
"Seveda," mu je odgovoril medved in mu povedal, da je tudi on na njem.
Naslednje jutro so od jelena ostali le še rogovi.
Nato se do medveda odpravi še volk in ga vpraša enako kakor jelen prejšnji dan in tudi volka niso nikoli več videli.
Tretji dan pa se opogumi majhen, siv, a navihan zajček.
"Hej medo, a je res da imaš en dolg seznam z imeni živali, ki bi jih želel pojesti?"
"To bo pa držalo," mu med kuhanjem golaža zabrunda medo.
"A sem tudi jaz na seznamu?" nadaljuje zajček in dobi pritrdilni odgovor.
"Pa me lahko zbrišeš z njega?" poskusi še svojo zadnjo možnost...
"Seveda," odgovori medved in nadaljuje z mešanjem golaža. 😉

Si kdaj predstavljate, kako drugačen bi bil svet danes, če bi se ljudje znali med seboj pravilno pogovarjati, izražati svoje mnenje, biti odkriti drug do drugega? Če ne drugega, bi bili prikrajšani za zgodbo najslavnejših prebivalcev Verone, Romea in Julije, saj si ob bolj natančnem predajanju navodil, zagotovo ne bi vzela življenja.

Tudi v vsakdanjem življenju bi bilo to marsikdaj lažje. V šoli bi prihranili ogromno časa in truda, če bi učenci enostavno priznali, da za domačo nalogo niso prebrali tistih pet strani nove snovi v učbeniku, ker se jim je to zdelo totalno brezveze.

Prihranili bi tudi na elektriki, saj ne bi pol ure stali pri odprtem hladilniku in razmišljali kam je izpuhtela naša najljubša pašteta, ampak bi nas na hladilniku pričakal listek s podpisom dežurnega krivca.

Okej, od krivcev ravno ne moremo pričakovati, da se bodo sami pisali na listek, but you get the point: nekaj te vprašam, ti mi odgovoriš kar veš, povem svoje mnenje, ti pa meni svoje, čeprav se popolnoma razlikuje od mojega.

Preveč revolucionarna ideja?

Pojdimo korak nazaj. Zakaj smo ljudje sploh začeli pogovore ovijati v vato, zavijati v celofan, postiljati z rožicami in dodajati še ostale druge materiale iz bližnje cvetličarne?

V ozadju se verjetno skriva naš prvinski nagon po preživetju. Tekom stoletij smo ugotovili, da bolje preživijo tisti, ki svojega mnenja ne izpostavljajo, se strinjajo z neko splošno sprejeto mislijo. Kdorkoli si je upal povedati kaj si misli o neki stvari, je lahko pristal na dveh skrajnostih. Lahko je uspel in danes o njem beremo v učbenikih in enciklopedijah, lahko pa je bil izobčen iz družbe in danes tudi njegov življenjepis beremo v učbenikih. Toda zakaj bi tvegali, če je veliko bolj varno plavati nekje v povprečju in si upati svoje misli izraziti šele ob pomoči rujnih kapljic?

Tako se je ideja udobja povprečja kalila v nas in močno posegla tudi v naš vsakdanjik. Naj dvigne roko tisto dekle, ki še nikoli ni svojemu fantu reklo da ni lačna, v istem trenutku pa se jezila, kako da ne vidi da bi v enem mljasku zmazala cel hamburger. Ali pa tisti/a fant/dekle/ženska/moški, ki še nikoli ob ponujeni pomoči ni rekel, da bo že zmogel sam in se čez deset minut jezil, zakaj mu nihče ne pride pomagat.

Ja, tudi jaz se najdem v obeh kategorijah, pa še kakšno bi lahko dopisala zraven. Toda vseeno želim povedati eno stvar, ki se je v zadnjem času vedno bolj zavedam:

Akcija 👉reakcija

Če želimo biti v svojem življenju bolj zadovoljni, se moramo naučiti izraziti svoje mnenje. Pa četudi nas je strah. Zajčka iz uvodne zgodbe je bilo tudi strah, ampak se je vseeno odločil vzeti stvari v svoje roke in tako doseči spremembe. Namesto nas ne bo tega naredil nihče. Res pa je tudi, da je včasih za spremembo dovolj že en stavek. To bo pa že šlo, mar ne?

Pa srečno!