Katjuškin kotiček

Foto:  Simenc photography Moja prva asociacija na igro Remi so igralne karte. Saj veste, tiste pravokotne, s takimi starinskimi slikicami kraljev in dam ter z nekimi čudnimi znakci na robovih. Asociacija mi je tudi morje, saj sem največ partij remija odigrala poleti, na terasi apartmaja nekje ob morju in s spremstvom stotin lačnih komarjev. Vsekakor pa me sladoledna palčka ne asociaira na igro remija. Zato sem sklenila, da moram idejo, ki sem jo nekega dne (ko še ni bilo tako hladno), zasledila med "scrolanjem" po Pinterestu, pretopiti v realnost. Ali se s sladolednimi palčkami da igrati remi? Kje sredi zime lahko dobiš toliko sladolednih palčk? In ali je res lažje goljufati s sladolednimi palčkami?  Kako se lotiti zadeve? Kot veš, en komplet igralnih kart (primeren je za 2-4 igralce)   vsebuje 52 + 1 karto. Zato se je smiselno na začetku vprašati, kje dobiti toliko sladolednih palčk? Tega problema sem se lotila z optimistično idejo, da bom palčke zbirala sama...

Kaj ste se najraje igrali, ko ste bili otroci? Midve s sosedo sva se veliko dni preigravali trgovino. Imeli sva tako pravo otroško blagajno in skoraj pravi denar. Na prazne embalaže živil sva nalepili cene (seveda zaokrožene navzgor 😜) in se cele dneve igrali prodajalke in pa tečne kupce. No, ne čisto vsak dan. Bili so tudi dnevi, ko sva se preobrazili v razvajeni princeski, pa strogi zdravnici. Na vrsto so prišle tudi barbike, ki sva jih vedno znova oblačili po zadnji modi in moji mami dajali skrbna navodila, kakšne oblekice naj sešije... Potem pa sva malo zrasli, blagajna, stetoskop in barbi garderobna omara so postali zbiralci prahu na podstrehi, saj naju bolj zanimale igre kot sta Človek ne jezi se in Monopoly. No, iskreno povedano, meni Monopoly nikoli ni bil kaj hudo pri srcu, saj sem se zraven vedno dolgočasila. Jah, za ekonomistko že takrat nisem bila kaj prida nadarjena. Potem pa prerasteš toliko hlač, da se ti igranje zdi otročje in nekaj res brezveznega... Dokler, se ...

Ja priznam, včasih je težko. Težko je reči prosim za pomoč in si tako priznati, da ne zmoreš sam. Težko je reči hvala za opravljeno delo, ko ti oseba, ki ti je pomagala, ni najbolj pri srcu, a je bila vseeno tu, zate, in ti stala ob strani. Težko je med znano družbo reči: "Prosim, podaj mi vilice," ker veš, da ti tega ni treba izreči, pa vilice vseeno dobiš. Težko je reči hvala svoji mami, ki ti prinese zlikano perilo, ker ti je to že tako samoumevno, da opaziš le to, da tvoja najljubša majica še čaka na pranje. Čarobni besedi, ki sta nam bili že praktično položeni v zibko in smo se ju učili že od babic, ki so nam prinesle čokolado.  Besedi, ki bi jih morali imeti v krvnem obtoku, pa nosita s seboj takšno težo. Pogosto ju imamo na koncu jezika, a ostaneta neizrečeni. Spremenili pa bi lahko marsikaj. -------- Do prihodnjič

Hej hoj! Po mesecu dni se Katjuškin kotiček vrača na stare tirnice, ki malo obrušene prinašajo nekaj manjših sprememb. Rubrika Govoričimo je presegla svoje okvirje, zato se počasi umika in prepušča vajeti rubriki Dnevna doza. Dnevna doza česa?   Časa, misli, zdravja, humorja, slik in še kaj se bo našlo. Skratka, zbirka kratkih vsakodnevnih prebliskov, ki bodo zajemali različne tematike. Ostale rubrike seveda ostajajo, vsak teden v sredo bo objavljena ena izmed njih (Pohajkujemo/Ustvarjamo/Beremo) z izjemo intervjuja meseca, ki tradicionalno svoje mesto zaseda na zadnji ponedeljek v mesecu. Upam, da se mi boste tudi vi pridružili na nadaljnjemu popotovanju med besedami in skupaj z mano zajadrali v še zadnja dva meseca letošnjega leta. ❤💋 ------- Do prihodnjič

Zanimiva predstavitev pri uri angleščine. Rahlo nervozen sošolec stoji pred tablo in čaka, da začne s svojo predstavitvijo. Tudi mi smo že rahlo nestrpni, ko se le opogumi in začne govoriti. Pravi, da nam bo predstavil 8 razlogov zakaj se ljudje dobro počutimo v naravi. Rahlo neobičajna tema, pomislim, ampak ravno zato še bolj prisluhnem. Preseneti me del, ko pravi, da v naravi najdemo manjša in večja drevesa, suha in debela. Seveda, da sem že bila kdaj v gozdu in opazila ta "fenomen," ampak presenetila, me je misel, ki je bila iz tega izpeljana. Drevesa so si različna ampak nihče ne bo pokazal s prstom na drevo in ga obsojal, ker je drugačno od ostalih, še več: večina ljudi ravno zaradi te pestrosti rada zahaja v gozd. Dajmo potem to pozitivno vlogo pestrosti še malo prestaviti v naš vsakdanji tempo, da ljudi okoli nas, ki so drugačni, imajo drugačen videz, razmišljanje, prepričanje ali znanje, gledamo kot na nekaj pozitivnega, kar gradi našo družbo, ne pa da jih obsoja...