Forever and ever

»In živela sta srečno do konca svojih dni,« se zaključijo romantične pravljice iz otroštva, pocukrani najstniški romani in solzave knjige za ženske (pa tudi za moške). Ampak ali je za srečno in večno ljubezen, res potrebno da gre princ po svojo princesko na drug konec sveta, se odpove vsem svojim ambicijam in željam, ali pa se osmeši pred množico ljudi na nogometni tekmi, ko kleči pred svojo izbranko in upa, da mu bo podarila svoje srce. Pa da se ne bomo narobe razumeli, nič nimam proti takšnim herojskim dejanjem, iskreno povedano, še zelo všeč so mi. Toda moje vprašanje zahteva drugačen odgovor. Mislim, ali je vse to potrebno za večno predanost, ali pa ta skrivnostni recept potrebuje kakšne drugačne sestavine?

Nedavno nazaj sem šla nekoga obiskat v ljubljanski klinični center. In tam me je pričakal ganljiv prizor. Starejša gospa je šepala proti dvigalu, oprta na svojega prav tako ostarelega moža. Marsikdo bo zdaj rekel: »Pa kaj potem, a je res zaradi tega treba pisat članek tuki gor?« Če bi za ta prizor le slišala, bi se verjetno strinjala z njim. Toda v živo sem videla mimiko njunega obraza. Trpljenje, a kljub temu predanost drug drugemu. Med njima ni bilo izrečenih odvečnih besed, globok in iskren ljubezniv pogled je zadoščal. In takrat sem se zavedela kaj pravzaprav pomeni fraza »V dobrem in slabem, v bolezni in zdravju.«

Sama še nimam za sabo toliko pomladi, da bi lahko komur koli solila pamet o predanosti in ljubezni. Toda zdi se mi, da v mladosti ni težko narediti kakšne neumnosti in osvojiti srce drugega. Ampak ko s tem srcem preživiš desetletje, dve, tri…, tako lepih trenutkov, kot tudi prepirov in preizkušenj in ga boš še zmeraj spremljal na vsaki poti, pa naj bo še tako težka, takrat pokažeš drugim kaj pomeni iskrena in resnična ljubezen. Ne z velikimi transparenti ob avtocesti. S pogledom na osebo, ki ti v življenju največ pomeni.

Drži?