Katjuškin kotiček

Foto:  Simenc photography Pravijo da fotografija pove tisoč besed. Z njo zamrznemo trenutek in ga pustimo da traja. Pomen fotografije, predvsem pa zanimanje za fotografijo dan za dnem narašča, zato sem se odločila, da v tokratnem  mesečnem intervjuju gostim mladega fotografa. Tistega, ki je odgovoren za kar nekaj slik na mojem blogu. Kako začeti s fotografiranjem? Kakšna oprema je potrebna? Kaj loči fotografa od človeka, ki ima fotoaparat, se bom pogovarjala z Blažem Šimencem ( Simenc photography ). Ker ima vsaka stvar svoj začetek, je prav, da tudi intervju začneva čisto na začetku. Torej, kako se je sploh vse skupaj začelo? Si si kdaj, ko si bil majhen rekel, da jaz bom pa fotograf? Ko sem bil manjši si res nikoli nisem mislil, da se bom kdaj bolj intenzivno ukvarjal s fotografijo. To je prišlo samo od sebe, še sam ne vem kdaj. Enkrat sem si rekel, da mogoče pa bi bilo to nekaj zame. Najprej sem slikal z očijevim fotoaparatom, potem, ko sem se res našel v te...

Bravo fantje! Peščica visokoraslih fantov in mož iz majhne državice, polne vsakdanjih političnih in gospodarskih problemov, je po dolgih in  napornih treningih sedla na letalo za Helsinke. Z letala so izstopili, razpakirali kovčke, obuli košarkarske superge in predstava se je začela! Tekmo za tekmo, nasprotnika za nasprotnikom so premagovali brez poraza, se borili brez predaha in si tako priigrali karto za Carigrad, kjer so visoko motivirani premagali vse, kar jim je prišlo naproti. Ekipa vrhunskih igralcev, ki dihajo skupaj za en velik cilj, si je tako priigrala veličasten naslov evropskih prvakov košarki! V teh dneh, ko je zmaga osvojena, košarkarji pa že na domačih tleh, se je vnelo mnogo razprav, kako je Slovenija postala enotna, da sosed ni več sosedu mejak, temveč navijaški kolega, človek "naše" krvi. Kako vsi dihamo le za naše košarkarje. Zato se ne bi še jaz ponavljala, kako hvale vreden je tak pojav in da sploh ne bi bilo slabo, če bi se znali tako povezati po...

Bolečine med menstruacijo, močni krči, napetost in razdraženost so simptomi, ki spremljajo skoraj vsako žensko tiste "ta posebne" dni v mesecu. Zato sem se odločila, da vam pokažem izdelavo blazinice, ki vaših krčev po vsej verjetnosti ne bo odpravila, vsekakor pa jih bo oblažila. Saj veš, takrat ko je najhuje, si želiš imeti mir, biti zabubljena nekje na kavču in na trebuščku imeti nekaj toplega. Prav to je namen te blazinice. Zadržuje toploto, oddaja prijeten in pomirjevalen vonj, hkrati pa njeno polnilo predstavlja prav posebno masažo za naš trebušček v tistih dneh, ko je še posebej občutljiv. In kaj je najboljše? Zelo hitro in z nič kaj preveč zakompliciranimi sestavinami in pripomočki jo lahko narediš čisto sama! Več podrobnosti pa izveš, med samim opisom izdelave. Torej, za izdelavo potrebuješ: kos bombažnega blaga v velikosti 30x30cm (mere si lahko tudi prilagodiš) cvirn (šivalno nit) nekaj pesti dolgozrnatega riža sivkino eterično olje (lahko tu...

Hej hoj :-) Počitnice so se končale, čas je za nove izzive in nove zmage. Ne, nič ni narobe z mano, dobro vem, da smo že zakorakali v sredino septembra in da je večina izmed vas že zasedla šolske ali pa službene klopi. Zakaj potem nekaj klobasam o koncu počitnic in začetku novih izzivov? Vsi tisti, ki Katjuškin kotiček spremljate že dlje časa, ste morda opazili, da se je v zadnjih dveh mesecih zmanjšala količina objav, oziroma so le-te bile skrajno neredne. Upam, da mi ne zamerite prehudo. Po dokaj napornem zaključku zadnjega letnika gimnazije, mi je po resnici povedano malo zmanjkalo energije. Imela sem obdobje, ko so ideje o novih objavah kar deževale iz moje glave, pa tudi dosti tistih obdobij, ko sem se spraševala ali ima pisanje bloga sploh smisel, kaj pravzaprav želim doseči s tem? In ravno ti, slabši trenutki, so me pripeljali do točke kjer sem sedaj. Pa ne le trenutki na dnu. Z vašim spremljanjem, vedno večjo branostjo, z "lajki," spodbudnimi komentarji, sporoč...

Hej hoj! 😊 Tokrat se oglašam ne sicer s toliko ustvarjalnim ampak bolj s praktično uporabnim podvigom za vse tiste, ki ob večerih radi posežete po dobri knjigi, še raje pa si stran, kjer ste prenehali brati, zaznamujete z milijon in enim različnim predmetom, ker tako kot jaz redno izgubljate knjižne kazalke, s katerimi bi problem označevanja strani rešili hitro in enostavno. Ideja, ki ti jo bom tokrat pokazala ni moja pogruntavščina, ampak sem jo pred kakšnim letom opazila na Pinterestu, ko sem sestavljala delavnice za otroško počitniško varstvo. Gre za to, da si izdelamo luškano kazalko, ki nima klasične pravokotne oblike, temveč jo zataknemo v kot strani. Osnovni pripomočki, ki jih potrebujemo za izdelavo so: obojestranski kolaž papir, škarje in lepilo v stiku. Glede na lasten navdih pa lahko uporabite še tisoč in en poljuben material. Za začetek si izberemo en barvni list in nanj narišemo mrežo z dvema kvadratoma in enim pravokotnikom (kot je prikazano na shemi sp...

foto: Simenc photography A veš za tisti občutek, ko ves nemočen čakaš na avtobus, ki tako kot zmeraj zamuja na polno, poleg tega pa se ti pokvari desna slušalka in ti zdaj muska na polno nabija le še v levo uho? Takrat se ena polovica možganov odloči, da bo malo razmišljala in da tako ne bo šlo več naprej. Kar naenkrat te kot strela z jasnega prešine: "rešil bom svet!" Nimaš pojma ne kako, ne zakaj izvesti takšno utopijo, veš le to, da jo nekako boš. In ko se že vidiš na pomembni misiji reševanja, pripelje na postajo avtobus. Začneš vstopati vanj, se seveda nerodno spotakneš ob prvo stopnico in zaslišiš pridušen smeh starke na prvem sedežu, kot zmeraj oborožene z desetimi vrečami bombonov za njene sladke vnuke, ter s stotinami jamrajočih stavkov, kako je današnja mladina nevzgojena in arogantna, a je sama tista, ki se vsako jutro vrine čez celo vrsto za na avtobus. Za češnjo na torti te še voznik grdo pogleda, ker v rokah držiš prazen kartonček v katerem je bil še neka...

V naše konce je prišel mesec september - novo leto v malem. Mesec, ko se po obdobju visokih temperatur, ležanja v senci, poletnih dogodivščin in namakanja stopal v slano vodo, naši možgani ohladijo na delovno temperaturo in so kar naenkrat polni idej, kako bo zdaj septembra vse drugače, kako bomo po odklopu postali prenovljen, bolj uspešen in organiziran človek (predvsem to leti na vse tiste ki hodite v šolo/na faks). Sprotno učenje, delanje domačih nalog, priprava zajtrka, ni da ni. Vse bomo naredili, ker smo odrasli, ker se zavedamo svojih dolžnosti in predvsem ker res dobro vemo da je to najboljše za nas. Prvega septembra/oktobra tako odpremo šolska vrata, polni elana in zagona, poslušamo profesorje ki nam razlagajo kaj vse se bomo naučili, kaj vse bomo morali znati.... Mala malca, si rečeš... Itak bom vse sproti naredil(a), ta letnik pa res ne bo težek. Mine prvi september, pride drugi,  tretji, pa pride konec septembra in počasi vsa pozitivnost upada. Najprej strokovno...